MOŠKI IN PODPORA

Včasih se mi zdi vse tako težko, zakomplicirano. Vzgoja, partnerstvo, že sama komunikacija čez dan je težka, utrujajoča.

Izzivi-partnerstvo

Vrtimo se v krogu, kot bi gledala malega hrčka, ki vrti in vrti svoje kolo. Le da je ta hrček videti srečen.
5 dni na teden:
6:30 budilka. Kopalnica, kava, buditi otroka, zajtrk, obleči v službo. Služba do 16 h domov po otroka, psa ven, rendom zadeve (dejavnosti nimamo izven šole letos), nekaj malega pospraviti in ven na igrišče, če je lepo vreme.
Med tednom se ne ukvarjam popoldan z nekimi vele projekti. Četrtek popoldan ali sobota dopoldan sta pri meni dneva za sesanje, pomivanje tal, kopalnice …odvisno, kako je planiran vikend, če sploh je. Ter oprati in posušiti 3-5 strojev.

Teden se obrne, kot bi mignil in dostikrat si rečem, kaj smo sploh počeli?  Kako smo lahko tako gnili, da nismo nič počeli. Pa čeprav smo bili vsak dan zunaj na zraku, gibala se je, rolala je, se podila s skirojem. Jaz pa hranila svojo dušo s klepetom.

Kako pa se vam kaj godi med tednom?
Kako hendlate svoj vsakdanjik?
Kako poteka komunikacija s partnerjem, glede: nakupov, o vzgoji, kaj bo storil on, kaj boste ve?

Midva sva en teden skupaj, en teden sem sama. In ne vem, zakaj je tako, da ko sem sama za vse, je vse top urejeno. Pospravljeno hitro in učinkovito. In veliko časa nama ostane za druženje ali stiskanjem pred TVjem, če je zunaj slabo vreme. Ko pa smo doma vsi trije, pa se vse stvari zavlečejo do onemoglosti. Živčna vojna, prelaganje odgovornosti na drugega. Zakaj si tako, če bi moral tako? Daj to sem namesto tja. In še mnogo drobnih stvari. Poznano?

Šele ko sem prijateljici razlagala, kaj vse sem delala v enem hipu, sem se zavedala, da je bilo narejenih 9 stvari hkrati:
– bučke na olju, rezala sem sir
– dajala psu konzervo v posodo in šla po brikete
– obrnila bučke in dala gor sir
– pes je bolan in ne želi jesti, sem ga pitala, saj AB ne sme na prazen želodec, dala še antibiotik
– pomagala hčerki, da je pripravila mizo
– in se vmes še pogovarjala neobvezne stvari z hčerko … huhhhh časovni interval zelo kratek 2 – 3 min.

Sva šli zadnjič iz knjižnice v nalivu, jaz nahrbtnik na eni rami, ker mi je zazvonil telefon in sem ga vlekla ven. V roki telefon, dežnik, hčerki pa se je odvezala superga. Super, čeprav si jo zna zavezati je bilo v tistem trenutku lažje, da sem to storila jaz. Koliko stvari naenkrat?
Mame, gospe, ko boste to brale, se vam ne bo zdelo nič posebnega, ker TO ŽE VSE DELATE!

Moj partner mi pomaga. Ko berem komentarje na Fbju me je groza, kako nekateri moški ne naredijo ničesar. Jaz ga ne bi gledala doma. No go!

Pa vseeno bi si želela več pomoči, več PODPORE.

Tudi jaz bi rada rekla po kosilu – pavza – prižgala tv in gledala svoje nemške programe.
Tudi jaz bi rada v miru spila kavo – ne da mi izza vogala šumi beseda  – mami – in dokler  se ne odzovem je eho odmev mami – mami –  mami … spet poznate, a ne?
Tudi jaz bi rada, da se me preprosto pusti na miru.

Da se me ne sprašuje, kje imam to in kje imam ono.
Da ne bi potrebovala jaz vsak dan preverjati, ali je za popoldansko malico hrana doma in ali je pripravljena, ima športno opremo spakirano (domena je od hčerke vendar ko gre spat preverim. Šola je šele tri tedne).
Da ne bi bil moj koledar na telefonu poln različnih opomnikov.
Da ne bi jaz konstantno vlekla na dan izbire za kakovostno preživljanje prostega časa.
Da ne bi jaz skrbela za vse zdravniške preglede, zobozdravnike …
Da ne bi jaz koordinirala vseh obiskov in srečanj z drugimi.
Da ne bi jaz tečnarila, da tako kot delamo nekaj ni OK, da je treba to in to spremeniti.
Da ne bi jaz vedno dajala navodil kaj, kako, zakaj tako, kdaj …
Da bi lahko tudi jaz odklopila in šla na OFF!

Vem, da nisem edina, vem, da nas je na svetu nešteto takih žensk, kot sem jaz. Upam si trditi v imenu vseh njih, da si vse želimo PODPORE.

To, da pokosite travo, operete avto, zložite v pomivalni stroj ali iz njega. Posesate stanovanje, odnesete smeti, pospravite iz mize ostanke od kosila, dragi moji to ni pomoč partnerki, ženi mami. To je čiščenje za sabo. Vse to bi morali delati, če bi živeli sami.

In sedaj brez izgovorov v smislu, če bi bil sam, bi bilo toliko manj smeti, ne bi bilo treba sesati 2 krat na teden. Tudi ona bi to lahko rekla. Najprej je vsak očedil za seboj, potem sta postala dva, kasneje pa trije, štirje, pet….deset.

Me vašo  PODPORO potrebujemo na drugem koncu, na koncu, ki se imenuje družina, vzajemnost, ljubezen.

Da boste prisotni in PRISEBNI, ko se novorojenček  previja, ko se mu da  gosta hrana, ko se  pospremi v vrtec, takrat mama potrebuje vas, vaš objem, vaše ljubeče oči in miren glas, ki ji bo pomagal čez hudo obdobje. Pomagajte nam, ko se srečujemo s trmo, ko izgubljamo živce, ko ne spimo, ko smo bolne … sodelujte pri vzgoji. V lepih in slabih trenutkih.

In spet po priletelo; jaz sem v službi, kako naj ji pomagam??? Mož, očka, ko pridete domov ali  šele zvečer, ko je doma mir in tišina, namesto da sežete po daljincu ji  raje namenite pogled in objem ter jo vprašajte:

»Draga, kakšen je bil danes tvoj dan, kako je šlo?«

Tudi jaz sem v službi, tudi jaz pridem psihično ali fizično utrujena domov, a to ni opravičilo za kavč. Ker vem, kaj me še vse čaka. Ker imam vest, ker sem se zavestno za to odločila, da tudi ti si se. Predvsem pa vem, da bo večer bistveno manj živčen, če bomo vse lepo uredili v miru. Tako bo tudi za naju ostalo več kakovostnega časa in jaz ne bom zvečer sitna in dodatno utrujena od prerekanja.

Povejte nam, da nas  imate radi, da nas cenite, da nas občudujete in še enkrat bodite nam v PODPORO v drugem pomenu.

Hvala.

 

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s