TRGOVINA, GOSTILNE IN OTROCI

Mož ima 30 let delovne dobe, jaz 20 let. On je natakar (z nekaj let dostave/kombi), jaz pa 15 let trgovine z nekaj let pisarne. Oba torej delava z ljudmi. In to z MNOGO različnimi ljudmi.

2017-07-26_13.20.40

Ti ljudje so:
Prijazni
Veseli
Ljubeznivi
Ustrežljivi
Pazijo na svoje otroke

So pa tudi:
Nesramni
Živčni
Kričijo
Norijo
Grozijo
Ne pazijo na svoje otroke

In tukaj se najina zgodba začne. Obstajajo trije segmenti ljudi, ki hodijo z otroki v trgovine in gostilne, ter na vse druge javne površine, ustanove itd.
1. Super
2. Povprečni
3. Katastrofa

  1. Super: pazijo kaj njihovi otroci počno v javnih prostorih. Jih mirijo, tudi odpeljejo ven če je prehudo in se celo uspejo opravičiti osebju za galamo. Predvsem pa vzgajajo in jim govorijo, kaj se sme in kaj ne sme.
  2. Povprečni: približno podobno kot prvi, le v milejši obliki. Odvisno od situacije, bi rekla.
  3. Katastrofa: ufff ti pa si privoščijo. Otroci tekajo po trgovini/gostilni KOT da so na igrišču. Razbijejo kozarce ali steklenice polne olja, opravičila ni. Se derejo, kričijo. Težijo natakarju, ki pride mimo “striiiiiccc, še soooookkaaaaaa” ali pa dobesedno poskrbijo da dobijo 4 krožnike na glavo.
    Da se z vozičkom nalašč zaletavajo v police in to po možnosti s steklenicami. Kar seveda ne krije stranka. Velikokrat prodajalke same.

Da, tudi to se dogaja.
Starši pa ob vsem tem neredu ne naredijo NIČESAR. Le zderejo se na natakarja, če je idiot in, da naj pazi kaj dela. Prodajalki pa tudi slučajno ne rečejo: bomo pomagali pomiti ali koliko smo dolžni za razbito konopljino olje?

Kaj je tako hudo, da ne morete umiriti svojih otrok?
Zakaj ne more sedeti pri mizi in jesti?
Zakaj ne more hoditi z vami ob nakupovalnem vozičku?

Je to nova znanstvena fantastika?
Je to nekaj kar enostavno ne obstaja na našem planetu?

Midva sva očitno res čudna starša, saj:

Na kavo sva nehala hoditi s hčerko, ko je začela lesti ven iz vozička. Ta kava je bila pain in the ass. Rajši sem si jo skuhala doma.
Ko je dopolnila leto dni smo šli skupaj prvič v nakupovalni center po hrano. Preveč, absolutno preveč sem videla v vseh teh letih dela v trgovinah/nakupovalnih centrih. Pa tudi zakaj? Vse se da, tudi organizirati nabavo hrane.
Kasneje, dokler je lahko sedela v nakupovalnem vozičku, je bila v vozičku in NE notri, kjer je prostor namenjen hrani.
Ko pa je sedalni del prerasla,  je MORALA mirno hoditi poleg naju.

Zelo hitro smo prostore opredelili.
Dom je dom. Hodimo, ne kričimo, ne skačemo in ne plezamo.
Igrišče je prostor kjer se teče, kriči, pleza, skače, nori, brca žogo, dela kolesa, skače s kolebnico… na igrišču smo dnevno med 1 – 4 h (odvisno od letnega časa).
Zdravstveni dom, knjižnica, trgovine, gostilne  lokali, center mesta, gledališča …vse to je javni prostor, kjer se: ne teče, ne kriči, ne skače ne pleza, ne nori…
Tukaj hodimo mirno, povemo na uho, v koliko je to potrebno in se vedemo vzorno.

Nisva uporabila ne sile, ne kričanja, ničesar. Ne dovoliva in pika!

Otroke je potrebno socializirati na 100 in en način. V 100 in enem prostoru, na 100 in enem primeru. Če so samo v vrtcu, v šoli in pred ekrani, potem to ni mogoče. Od tretjega leta naprej, ko so njihovi možgani že zmožni razumevanja, je potrebno vzgajati izven doma. Lahko že prej!
Danes, pri šestih letih jo vidim, kako z mešanim občutki gleda otroke, ki se ne znajo primerno vesti. Še boljši pa je njen stavek (slišala ga je od mene, velikokrat):
»Kako se grdo vede, vendar otrok ni kriv, krivi so starši«

Od mene sliši:
Lara, jaz sem odgovorna zate.
Jaz moram poskrbeti za to, da se boš ti znala obnašati v situacijah (že tako jih bo triljon v njenem življenju, jaz jih lahko dam le sto).
Želim, da veš in poznaš pravila bontona ter jih uporabljaš.
Jaz bom huda, če tvoje obnašanje ne bo primerno (in ne tako opevana stric in teta – kako nama gre to na K*, drugič o tem).

Skozi čas veleva psihologija, da kar narediš do šestega leta, si naredil, potem tudi na zadnjem vagonu ni več prostora, vlak je odpeljal. Ravno prvih šest let (vstop v šolo je prelomnica), veliko staršev ne jemlje resno.

MIDVA sva jih.

Temelje sva z možem postavila. Kako močni bodo zidovi, je sedaj odvisno od hčerke. Midva ji lahko dodava samo še nekaj mase.
Kaj pa prinese puberteta … to pa napišem takrat. Bodo še vsi moji lasje na glavi ali si jih bom izpulila?

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s