KO PRIDE OTROK, KAJ SE ZGODI S PARTNERSTVOM?

Zavestno-partnerstvo

Kaj se zgodi?

Nič. Bi rekli starejši  ljudje. Jaz pa vem, da se ogromno zgodi, skoraj vse se zgodi. Vse, na kar človek sploh ne pomisli v devetih mesecih nosečnosti ali prej.

Kaj pomeni imeti otroka, sem spoznala takoj, ko sem spoznala svojega partnerja. Kako to? Moj mož ima sina in hčerko iz prejšnje zveze. Ko sem ju spoznala, sta štela dobre 4 in 6 let. Danes jima prištejemo še 12 zraven. Otroka sta bila najprej vsak vikend od petka do nedelje z nama, kasneje zaradi urnikov in delovnih vikendov vsake 14 dni. En vikend sva delala, oba cel vikend. En vikend sta bila z nama otroka.

Takoj sem spoznala, da nisi več tako mobilen, da ne moraš vse pustiti in iti ampak, da se je potrebno prilagajati.

Vseeno nama je ostal čas med tednom. Tako, da sva vse norčije zganjala takrat.

Ko pa dobis otroka za 24/7/365 ufff to pa je preobrat. Pa se dojenček je, ki je, spi,joka, lula in kaka. Najina je bila noro pridna, slabe 4 mesece lahko rečem, da sploh ne vem da  je bila 24/7, ker je spala, jedla, spala, jedla.

Sex ja … ta je bil pri nama v petem tednu. Celo en teden prej kot priporočeno. Kaj, še vedno sem ženska s potrebami.

Ja, ko bi me mož sedaj slišal.

Iz prve evforije je nastala dolga neprijetna suša.

12 mesecev porodniške in kljub temu, da je bila super dojenček, jaz nisem bila ok. Ne, nisem imela poporodne depresije, ampak sem bila tako zaljubljena vanjo, da sem nanj popolnoma pozabila.

Res je tudi to, da ni bilo babice, dedka, strica, tete, sestre, brata … nikogar, ki bi mi rekel: pri meni bo na varnem, vzemita si en večer zase.

Babica, moja mama, je postala babi pri 70 letih in njeno zdravje ni dopuščalo, da bi se ukvarjala z malo nedobudnico. Teta in druga babica pa bolehata 65km od nas stran.

Takoj po rojstvu se je možu spremenil tudi urnik v službi. Delal je od 6 zjutraj in tja do 19h. Jaz pa sama z novorojenčkom in dvema psoma. Ki MORATA ven, ne glede na vreme.

Hvala bogu za mini mini dvigalo. Najprej je šla Biba, nato voziček, jaz na špicah prstov in nato še Ben. In za vse druge stvari. Od moža, ki je bil po 12-13 ur na cesti (dostavna služba) nisem mogla nič zahtevati in še manj pričakovati. Vesela sem bila, če je v objem stisnil Laro. In še bolj vesela,da je vsakič prišel domov živ in cel.

In zvečer, ja, zvečer po vsakem takem dnevu je bilo samo: prosim te, daj mi mir.

Po porodniški nisem vedela, kako naprej, saj mi niso podaljšali pogodbe, ko sem šla  na porodniško, se mi je ravno iztekla. In to v podjetju, ki ima še danes certifikat družini prijazno podjetje. Januarja sem začela  iskati  službo. Nič, nič … živčna vojna. Kako bomo? Možu so se tudi konstantno zapirala vrata, nova pa se niso našla.

Plačati je potrebno najemnino, preživnino, kako bomo???

Skrbi, skrbi in se enkrat skrbi.

Zakaj? Dobila  sva to, kar sva želela oba! Otroka, najine carske dobro plačane službe pa so izpuhtele. Obsojanja, kreganja.

Maja meseca, ko je Lara štela dve leti se mi je nasmehnila sreča in dobila sem službo z normalno plačo, urnikom do 16h in prostimi vikendi. Želja vsake mame.

Pa ne za dolgo. Po približno letu dni se je začel mobing. Pa ne bom zdaj še o tem nakladala. Službe nisem znala pustiti v službi, ampak sem jo nosila sleherni dan domov.

Služba, otrok, finance … skoz na tapeti.

Midva, naju ni bilo. Naju enostavno ni bilo. Cimra, ki si delita skrb za otroka.

Tudi njemu je začelo  prekipevati. Umaknil se je v svoj svet, igrati je začel igrico na telefonu. Ne hodi ven, ne žura, ne pije, ne kadi, ne skače po drugih ženskah. Umaknil se je na svoj način.

In kam to pelje? V dizaster!

Ne glede na vse, pa naju veže globoka ljubezenska vez. Sicer jo je bilo treba pošteno zbezati ven, a po šestih letih, ja po šestih letih sva jo našla. Bravo midva.

Družinska terapija, menjava okolja, menjava službe (normalno plačane), menjava tudi poznanstev in postaviti si prioritete.

Predvsem pa sem morala spremeniti sama sebe! Umirila sem se, zamahnem z roko in grem naprej. Ne skovikam, ne kipim.

Poiskala sem mojega moža in ga zvlekla nazaj med rjuhe.

Nič  pa se ni  zgodilo samo od sebe. Za vse SEM se morala potruditi in spremeniti najprej samo sebe. Če se samo pritožuješ in nič ne narediš, da bo bolje, potem se ne čudi, da ti ne uspe. Še vedno ima svojo igrico na telefonu, še vedno nisva 100% nazaj, še vedno se skregava, itak kdo se pa ne.

S tem pokaževa tudi hčerki, da se je zdravo skregati, vendar na spoštljiv  način. Brez psovk, brez grdega obrekovanja itd. Da se je potrebno znati umiriti, premisliti in se soočiti  s težavo in jo kot družina skupaj  rešiti.

Sem borec in poraza ne toleriram.

Zmagala sva oba, zmagali smo mi trije!

Zapis je nastal na podlagi petkovega vabila na oddajo Dobro jutro, oddaja  kjer smo s skupnimi močmi  podprle našo predstavnico Mami na off na odru – Mamiblogerke .

Za to vabilo bi se še  enkrat iz srca rada zahvalila. Veliko ste mi dale in naučile.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s