KO VEŠ DA SI OK

Veliko, mogoče celo preveč dajem na vrednote, bonton, na spoštovanje. Sama sem zelo prijazna, uvidevna do so – ljudi. Taka sem bila že od nekdaj.

Nikoli se nisem spuščala v prepir, nisem se stepla, nisem jezikala in nisem imela sovražnikov.

obnašanje

Vso to obnašanje, vso komunikacijo prenašam naprej na svojo hčerko. Očka tukaj sem in tja malo zataji, nič ne de, on je očka. Hvala bogu imam še vedno moškega in ne copato oziroma žensko v postavi moškega. Mislim, da ne rabim pisati detajle, da se razumemo.
S svojimi dejani v vseh možnih situacija dajem vedeti kako in kaj naj bi se človek obnašal. Pa nisem popolna 😉

Vem pa in to je najbolj pomembno, kako naj bi se drugi vedli do mene in tako se jaz vedem do njih.

Tukaj pa nastopi tudi moja zahtevna vzgoja, ki jo imam do hčerke.
Gleda me, srka moj govor, moje geste. Pogovarjamo se o dogodkih, o pripetljajih. Zakaj je do česa prišlo in zakaj sem tako reagirala. Tako vzgojo imamo že odkar je bila čisto majhna. Ni brcala, ni kričala/vreščala, ni se metala po tleh, ni počela stvari o katerih berem iz dneva v dan.
TAKOJ PRVIČ ko je poizkusila  nekaj od NE stvari , je sledil strogi pogled in stavek; Ne, ne dovolim!

Je hotela prijeti očala, sem jo prijela za roko in ji odločno rekla; ne, ne dovolim. Zelo kratek čas smo imeli to učenje, hitro je ugotovila do kam lahko gre in do kam ne.
Ne glede na razpoloženje starša mora biti če je enkrat bilo NE, potem vedno NE za dotično stvar oziroma situacijo. Napaka se dela, ko je enkrat ja, drugič ne. Otrok je zmeden. Vsi smo,ne glede na starost, ker ne vemo ali zdaj smemo ali ne.

To obdobje, ko je bilo vse BP je trajalo tam do skoraj četrtega leta. Potem pa vsi dobro vemo, da otroci dobivajo krila, katera vesten starš zna prirezati. Vsaj 2x do 4x na teden grem po škarje, da jih prirežem. In to otroci rabijo, nujno! Komaj čakajo, da jim pokažemo pravo pot. Saj je NE POZNAJO. Tudi nam so jo kazali in še nam jo kažejo: službe, prijatelji, partnerji, družine.

Situacij je vsak dan nešteto.
Predvsem na igrišču ko smo skupaj se dogajajo situacije. Lahko bi bila že sama zunaj, pa sem še vedno z njo. Ne da bi jo nadzirala. Ona rabi vedeti, kje je pristan. Tudi po pol ure je ne vidim, VEM pa, da če bo hudo ONA ve kje me najde.
In tako lahko tudi od daleč opazujem ali grem v pravo smer oziroma je moja vzgoja uspešna.

Je imela štirinajst dnevno naporno fazo ukazovanja in komandiranja svojih prijateljev, na igrišču, kot tud v vrtcu.  Kazen si je prislužila na svoj rojstni dan, sredi zabave kazen brez risank celi teden. Ko je šla čez rob sem jo poklicala v sobo, zaprla vrata in ji rekla:« Zabava je tvoja, prijatelji so tvoji, TVOJE obnašanje pa je nedopustno. Ker je to zabava, se boste vsi zabavali in ne samo ti.« Spomnila sem jo na nekaj naših odraslih zabav, kako se »gremo« . Naslednji dan je na igrišču imela ponovno izpad komandiranja. Pobrala sem skiro, nahrbtnik in šli sva domov. Ona je ostala doma z nalogo naj razmišlja, jaz pa sem šla nazaj na sončka v krog mamic (živimo 20 m od igrišča).
Naslednji dan je v vrtcu pripravila risbico za prijateljico, na kateri je bilo poleg slike še napis OPROSTI.
Takoj, ko sem jo prišla iskat v vrtec me je prosila, če lahko neseva opravičilo.
Doma in zunaj je z ukazovanjem in komandiranjem končala.

Danes sem jo peljala na rojstni dan. Ko je slavljenec odprl vrata, se je takoj zakadil v  darilo. Lara pa ga je ustavila: čaki, čaki, vse najboljše za rojstni dan (ga objela) in mu nato izročila darilo.
Videla je že nekajkrat, kako se pravilno vošči in kako ne. Pogovarjali smo se o tem in sama je zmogla presekati nepravilno obnašanje in pokazati pravilno. Namen dosežen.

Ne žalim, ne maltretiram, ne grajam ampak VZGAJAM. Vsak sleherni dan.
Veliko se pogovarjamo doma. Ni dneva, ki ne bi bil namenjen obnašanju, kaj se pričakuje v družbi in česa ne. Kje je uspeh in kje je polom zagotovljen. In kaj in kako, ter na kakšen način v družbi doseči nekaj več.

Ko me vidi in spremlja kako od-reagiram v življenjskih situacijah, si moje reakcije zapomni. Tukaj sem jaz naredila napako saj sem glede komandiranja bila prva v naši družini. Ko sem sama stopila tri stopničke nižje, se je pri njej obrat poznal TAKOJ!
Hočeš nočeš, otroci so naše ogledalo. Otroci nas posnemajo vse tja do pubertete, dokler ne vstopijo v njihov lajf prijatelji. Verjamem pa, da če bom postavila dobre temelje, jih ne bo moč zrušiti.

Za vikend je rekla, da si želi, da bi bila bogata. Doma večkrat sliši, da ne moremo, da nimamo. Da si ne moremo privoščiti kaj več. Pa sem jo vprašala:

Jaz: “Od česa je odvisno ali boš bogata?”
Ona:Po nekaj sekundem premisleku, “od mene!”
Jaz: “Zakaj pa bi bila rada bogata?”
Ona: “Zato, da bi lahko kam šli, da bi lahko šli večkrat v kitajsko restavracijo”
Jaz:”Pa si lahko srečen če imaš denar?”
Ona: Po temeljitem premisleku, je bil odgovor, ne!

Tudi glede denarja jo učiva, da denar ti sicer da varnost, da lahko plačaš vse položnice in imaš na koncu še toliko, da je v hladilniku hrana in v omarah oblačila, da te ne zebe in noge niso mokre.
Denar pa te NE naredi srečnega. Sreče se ne da kupiti. Srečo si ustvarimo sami.

In jaz Lara sem najbolj srečna, da sem lahko mamica taki krasni razumevajoči in inteligentni deklici.

♥ Hvala, ker si ♥

 

Advertisements

2 thoughts on “KO VEŠ DA SI OK

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s